60 let Čebelarskega muzeja

Uvodnik

»Želje vseh slovenskih, posebno pa gorenjskih čebelarjev so se slednjič uresničile. Ustanovili so si čebelarski muzej«, je bilo zapisano v publikacij Čebelarski muzej v Radovljici pred šestdesetimi leti ob slavnostnem odprtju muzeja, ki pa sega že mnogo dlje. Že leta 1925 je takratni urednik Slovenskega čebelarja Avgust Bukovec na seji društva predlagal ustanovitev muzeja in leto kasneje je bila odločitev dokončna. Pričelo se je z aktivnim zbiranjem čebelarskih predmetov za muzej, zlasti panjskih končnic in iskanjem primernega prostora. Zbirka zbranih predmetov za muzej se je namreč selila iz prostorov na nekdanji Tyrševi cesti (sedaj Slovenski), gostovala na podstrešju stavbe na Miklošičevi cesti v Ljubljani in slednjič leta 1959 našla svoj prostor v radovljiški graščini, kjer domuje še danes.

Posodobitev in dopolnitev je stalna razstava v muzeju dočakala leta 1973 ob 200-letnici smrti Antona Janše. Takrat je muzej pridobil dva nova razstavna prostora in dopolnil ter obnovil stalno razstavo. Predstavljanje muzeja na tujem se je pričelo z mednarodnim simpozijem o čebelarskih muzejih in zgodovini čebelarstva leta 1977 v Freiburgu. K uveljavljanju je pripomogla tudi potujoča razstava panjskih končnic, ki je od leta 1978 gostovala doma in v tujini. Vse od leta 1977 muzej gosti čebeljo družino, saj je bil takrat postavljen panj z živimi čebelami. Prenovljena in dopolnjena stalna razstava s poudarkom na avtohtoni rasi čebele, panjskih končnicah in pomembnih čebelarjih in čebelarskih piscih besedil je bila odprta leta 2000.

Če se je morda pred šestdesetimi leti porajalo vprašanje »Zakaj prav poseben čebelarski muzej?«, pa danes ni nobenega dvoma več. V zgodovinskem razvoju slovenskega čebelarjenja je toliko izvirnosti, izjemnosti in posebnosti, da ga je prav zagotovo smiselno ohranjati prihodnjim rodovom. Pa ne samo smiselno, temveč nujno, saj so prav muzejske zbirke tiste, ki ustvarjajo idejo o preteklosti in jo povezujejo s sedanjostjo.

In kakšni so načrti za naprej? Vloga muzejev v sodobni družbi se spreminja. Muzeji postajajo vedno bolj vključujoči in sodelujoči, tudi v skupnosti, katere del so. Glavno jedro muzeja še vedno ostajajo zbirke, ki pa morajo postati čim bolj »dinamične« in interaktivne, saj na takšen način omogočajo aktiven prenos znanja in doživetja lastne izkušnje. Pred nami je nova posodobitev Čebelarskega muzeja, njegovih zbirk in domovanja. Veselimo se že nove podobe in prenovljene vsebine muzeja!

Delite